Nahajate se: Izobraževanje > Članki

Članki


Strah pred realizacijo izgub

Avtor: Gregor Pipan
Objavljeno: 7.5.2013

Ste kdaj storili nekaj, kar se je kasneje izkazalo za slabo odločitev pa si tega niste hoteli priznati? Ste kdaj spoznali, da ste sprejeli napačno odločitev, pa niste ukrepali, ker ste po malem upali, da bo morda čas pa vendarle pokazal, da ste se pravilno odločili? Ste se kdaj zavedli napačne odločitve, pa niste ukrepali, da ne bi drugim in sebi priznali napake?

Verjetno večina od nas na zgornja vprašanja odgovori pritrdilno.

Teorija psihologije investiranja pozna številne vzorce razmišljanja in delovanja vlagateljev, ki jih ne moremo označiti kot racionalne. Vztrajanje pri zgrešenih investicijah in projektih je vsekakor ena izmed najbolj pogostih in verjetno najdražjih napak za vlagatelje.

Strah realizirati izgubo oz. priznati napako ni omejen samo na investicije v vrednostne papirje. Vsakdo verjetno pozna kakšen primer, ko je podjetje ali pa posameznik investiral v projekt, ki se je s časom izkazal za zgrešenega. Kljub temu se je ob ponovnem vrednotenju odločil nadaljevati s projektom, ‘‘ker je vložil že toliko denarja in časa‘‘. V ekonomiji imenujemo koncept preteklih stroškov, ki ne vplivajo na prihodnje prihodke, ‘‘potopljeni stroški‘‘. Racionalni vlagatelj jih mora pri ponovnem tehtanju svoje pretekle odločitve preprosto ignorirati.

Tako pridemo do nasedlih naložb v slovenske in balkanske vrednostne papirje. Danes je indeks ljubljanske borze SBITOP približno 80 odstotkov pod rekordno vrednostjo iz leta 2007. Številni vlagatelji že pet let potrpežljivo čakajo, da se bo pa vendarle začelo okrevanje. Dopovedujejo si, ‘‘da tako poceni pa že ne bodo prodajali‘‘ ter ‘‘saj nižje itak ne more iti‘‘.

Pustimo ob strani dejstvo, da so vlagatelji že s samo preveliko izpostavljenostjo slovenskemu in balkanskim trgom naredili ogromno napako, ker premoženja niso zadostno regijsko diverzificirali. Vlagatelji, ki od začetka krize ne realizirajo izgub na slovenskih in balkanskih delnicah, delajo dve veliki napaki:
  • Prva je ta, da od nakupa naprej nerealno vrednotijo svoje naložbe v te vrednostne papirje. Da so delnice danes samo še 20 odstotkov vrednosti ob nakupu, ne pomeni samo po sebi, da so poceni. Tako slovenske kot balkanske delnice so bile pred krizo močno prevrednotene. Njihove tržne cene so bile posledica množične norije vlagateljev. Danes tečaji teh delnic odražajo realno slabo gospodarsko, politično in ne nazadnje družbeno stanje Slovenije in bivših jugoslovanskih republik ter v veliki meri tudi poslovanje dotičnih podjetij. Če verjamete v družbenopolitični in ekonomski čudež v regiji, ki se bo zgodil preko noči, je to vaša izbira. Mi ne in smo že od začetka krize vlagateljem svetovali izstop iz teh naložb in vstop na svetovne delniške trge.
     
  • Vlagatelji, ki trdijo, da ‚‘‘nižje pa itak ne more iti‘‘, pozabljajo, da medtem ko njihove naložbe stagnirajo, preostali trgi rastejo. Se pravi, da je držanje slovenskih in balkanskih naložb pomenilo ogromno dodatno nepotrebno oportunitetno izgubo.




V tem članku nismo želeli razpravljati o razlogih za rast nekaterih regij in padanje oz. stagnacijo drugih. Niti opozarjati na nujnost regijske diverzifikacije portfeljev vrednostnih papirjev. Prav tako se nismo hoteli spuščati v argument ‘‘prevzemov in privatizacije največjih slovenskih podjetij‘‘, čeprav bralce pozivamo, naj se poskušajo spomniti, kdaj in kolikokrat so že slišali govorice o prodaji Telekoma, Mercatorja, NLB, itd. (‘‘Sedaj gre pa zares!‘‘ Zveni znano?) in o vseh mogočih načinih, kako so zagovorniki ‘‘nacionalnega interesa‘‘ uveljavili svoje in preprečili prodajo ‘‘družinske srebrnine‘‘.

Namen tega članka je opozoriti le na to, da je potrebno naložbe primerjati med seboj in se osredotočiti na prihodnost.

Če imamo boljše mnenje o prihodnjih donosih ene naložbe, potem je edino smiselno izstopiti iz druge, za katero nimamo tako visokih pričakovanj, pa čeprav na njej realiziramo izgubo.

Domov  |  Pogoji poslovanja  |  Za medije  |  RSS  |  Struktura strani  |  Avtorji